TROMEJA

Na lep, mrzel praznični dan smo se odpravili na sankanje na Tromejo.
Z avtom smo se odpravili do Rateč, od tam pa peš po zasneženi cesti proti Planinskemu domu Tromeja.
Ker je otrokom (in nekaterim starejšim) primanjkovalo motivacije, smo preskočili pot od Doma do vrha. Zajahali smo torej vsak svoje sani (kdor ni prinesel svojih, si jih je izposodil v Domu) in se odpeljali nazaj proti izhodišču našega izleta.

Odveč je povedati, da se je Longy ves čas bolj ali manj zabaval. Malo manj pač zato, ker se zanj vedno bojimo (in ga imamo zato večino časa na povodcu, čeprav ni nevaren niti mravljicam, če bi slučajno tavale kje v tem času), ob vseh z vrvic spuščenih velikih psih, ki morda celo brez obroka tisti dan, tavajo po sprehajalnih poteh izven potrebnega nadzora svojih lastnikov. Vsa čast izjemam!

Po vsej tej hoji, bi človek pričakoval, da bo naš Kavalir kaj bolj utrujen kot ponavadi, vendar je po spančku med vožnjo, zvečer že veselo prinašal igrače, da bi mu jih kdo metal, on pa bi jih seveda neutrudno prinašal nazaj (čeprav sem nekje prebral, da Kavalirji niso prinašalci?).

Vnetje ušes

Kakšnih večjih težav z zdravjem naš Kavalir ni imel ( ob tem se seveda trikrat potrkam po glavi?). Bilo je obdobje, ko se je Longy pogosto praskal po ušesih in jaz sem se strašno jezil na bolhe, čeprav ga proti njim redno ščitimo (s pomočjo preparata, ki se aplicira na kožo na vratnem delu).

Ob pregledu pri dragem veterinarju pa se je izkazalo, da ima vnetje ušes, kar smo morali potem zdraviti z dajanjem zdravila v ušesa. Zdravilo se je sčasoma porazdelilo tudi po zunanjosti ušes, po dlaki na vratu, po ležišču, tako, da je bilo to obdobje vsaj zame dokaj neugodno. Longy je dvakrat na dan vdano prenašal vtiranje zdravila v ušesa. Prva kura (dolga skoraj dva tedna, če me spomin ne vara) ni bila uspešna, zato je bilo treba vse skupaj ponoviti. Pri veterinarju smo ob zadnjem obisku pustili 20 eur samo za pogled v levi in desni uhelj. Škoda, ker nisem veterinar...
Če ima kdo nasvet, kako zaščititi k vnetjem ušes nagnjene psičke, se priporočam!

Ležišče

Še preden smo dobili našega Longyja, smo seveda že nakupili vso potrebno opremo. O smotrnosti nakupljenih stvari bi se seveda dalo razpravljati.
Najprej bi seveda izpostavil ležišče, ki tako kot pri nas ljudeh, tudi pri kužkih verjetno igra kar pomembno vlogo. Če vprašate mene, je najpomembneje pri ležišču to, da se kuža v njem dobro počuti. Zanemarljivo ni tudi to, da ga lastnik kar najlaže čisti, kadar je to potrebno. Tu smo mi malce zgrešili, kajti na pogled krasna "posteljica" je bila za čiščenje obupna. Prali smo jo seveda v pralnem stroju, kar pri majhnem psu niti ni tak problem. Problem pa je bil, da so se dlake "zažrle" v blago in tudi ob največjih prošnjah niso hotele nazaj ven. Ker te zadeve niso ravno poceni (vsaj v ljubljanskih trgovinah), sem se s težavo odločil za nakup novega ležišča.
Na razstavi psičkov v Celju sem med raznimi prodajalci tozadevne opreme zagledal ponudnika zanimivih in (spet na pogled) obstojnih ležišč. Ker mi je bila všeč tudi barva, sem se zopet znebil denarja. Reklamacija nemogoča, prodajalec je bil Čeh (ali nekaj podobnega). Še danes sem prepričan, da to ni bil slab nakup, saj ima ležišče zadrgo, tako da je mogoče pred pranjem odstraniti polnilo. Je tudi iz dokaj obstojnega, nepremočljivega blaga (nič več), ki se do danes ni razbarvalo. Longyju je všeč (glej sliko). Tako zelo, da hoče včasih vanj skopati luknjo, kar se do danes že pozna na ta način , da je polnilo že nekoliko vidno. Vsakič ga kregamo, pa ga še vedno zagrabi, da bi praskal, sploh kadar je moker (po kopanju).
Vendar če me vprašate - če vidim še kdaj podobno ležišče, ga takoj kupim. Če primerjam ceno in kvaliteto s tistimi v trgovinah, ni kaj razmišljati.

Nekaj luksuznih ležišč si lahko ogledate na Luxury Dog Beds!

Napad Nemškega ovčarja

Konec lanskega leta je med sprehodom Longy-ja napadel Nemški ovčar, ki je neprivezan čuval dvorišče hiše tik ob cesti. Zapodil se je naravnost proti našemu psu, ki sem ga peljal na povodcu. Še preden sem lahko karkoli storil, je Longyja že zagrabil za zadnji del in z njim opletal po zraku. Ob mojem in ženinem kričanju ga je le izpustil, Longy pa je že močno krvavel. Z ženo sva ga takoj odpeljala na šivanje, kjer se kar lep čas ni zbudil iz narkoze. Seveda je sledila prijava dogodka na policiji in kasneje odškodninski zahtevek preko odvetniške službe, kar je bilo možno le zato, ker je imel sicer noro nevestni lastnik ovčarja sklenjeno stanovanjsko zavarovanje, ki krije tudi škodo, ki jo stori pes.
Seveda si nisem upal pomisliti kaj bi bilo, če bi Longy-ja sprehajala hči (kar je sicer tam že počela), ali kaj bi bilo, če bi lastnikom ovčarja ušel še drugi, kavkaški ovčar, kar se je skoraj zgodilo.

RAZSTAVA v Celju

V Celje smo šli (20. 4. 2008) zaradi ocene zunanjosti za vzrejno dovoljenje, po drugi strani pa nas je tudi zanimalo kako zgleda razstava v zaprtih prostorih. Za nas je bila pot v Celje bolj ali manj nujno zlo, za katerega smo povrh vsega še plačali. Longy je bil seveda zopet ves zmeden. Na stanje pri miru ga tudi nismo kaj posebno pripravljali, tako da je v kategoriji mladih dobil oceno 4. Razlaga je bila, da je taka ocena zaradi sorazmerno majhnih ušes in zaradi neizkušenosti. Bojim se, da naš Longy na tem področju nikoli ne bo imel kakšnih posebnih izkušenj.

RAZSTAVA v Trbovljah

Longy je bil do sedaj na dveh razstavah. Prva je bila v Trbovljah lansko leto, ko je spadal še med najmlajše (rojen je namreč januarja 2007). Razstava je bila na prostem, na našo srečo v lepem vremenu. Imeli smo tudi srečo, da smo imeli prostor pod drevesi (beri v senci). Ker se s tem ne ukvarjamo profesionalno, je bila to za nas dobra izkušnja. Na splošno nedeljske dneve raje izkoristimo za izlete v naravo, če vreme to dopušča.
Longy je dobil oceno "perspektiven" , njegova slika pa je bila (čisto naključno) objavljena v prilogi Dela - Delo in dom.
Zaradi okvare trdega diska žal ne morem dodati slik s te razstave.